Mladi lončarji se med šolskim leto že vrsto let zbiramo ob lončarskem vretenu. Tako se že nekaj generacij uspešno spopada z glino in jo preoblikuje v najrazličnejše oblike. Pod našimi prsti se od izdelka do izdelka domišljija spreminja v realnost. Kajti glina je zelo ubogljiv material. Pripravljena se je ukloniti sleherni potezi naši prstov, se popolnoma predati našim nameram in prisluhniti glasu naše duše. Seveda je za dosego tega sožitja med mladim človekom in navidezno hladnim materialom potrebna neizmerna ljubezen in vztrajnost. Glina namreč ne prenese nasilja. Ni pripravljena slediti hitremu življenjskemu tempu današnjega dne, od nas pa nenehno zahteva da upoštevamo naravne zakonitosti, katere nam narekuje.
Plod naših prvih srečanj z glino so bili okorni izdelki, zapackani delovni prostor, umazana obleka, posmeh sošolcem, a tiha želja po obvladovanju tega materiala, ki spremlja človeka že iz prazgodovine ter mu sledi v vsakdanjem in ustvarjalnem življenju. Vztrajno delo ob vretenu počasi umirja našo dušo. Pozorni postajamo na vsak gib telesa, kajti vsaka nasilna poteza nad tako voljnim materialom kot je glina se nam hitro maščuje z neuspelim izdelkom. Med nami in glino se iz ure v uro tke prijateljstvo in medsebojno zavezništvo, ki sta temelj vsake ustvarjalnosti.